Kriteriji za določitev motenj v vedenju

• otrokovo vedenje ne odgovarja niti starosti niti razvojnemu nivoju otroka,

• otrokovo vedenje je zanj nevarno,

• otrokovo vedenje ni v skladu z družbeno zaželenim obnašanjem,

• otrokovo vedenje predstavlja otroku dodatno težavo, problem- ovira razvojni proces.

 

NEOBIČAJNI NAČINI s katerimi otrok zadovoljuje svoje potrebe

• težave pri uspavanju, moten ritem spanja,

• težave v prehranjevanju: odbijanje ali pretirano hranjenje, bruhanje,

• napadi besa, izbruhi: kričanje, metanje, podiranje, razbijanje, napadanje,

• poškodovanje samega sebe: udarjanje z glavo, grizenje nohtov, praskanje kože do krvi, puljenje las, »mečkanje« oči,grizenje,

• demonstrativno lulanje in kakanje,

• izolacija (osamitev): beg iz določenega prostora ali situacije, težnja za izolacijo, zatekanje v kot, ravnodušnost za dogajanja v okolju,

• prisilno obnašanje, ponavljajoče, preraste v rituale, potreba po tem, da so stvari, predmeti v vrsti ali postavljeni na določen način, na določeno mesto, da se gre vedno po isti poti,

• stereotipno obnašanje: zavzemanje določenih pozicij, škrtanje z zobmi, sesanje jezika,

• izzivalno, provokativno obnašanje: namerno, kljubovalno ponavljanje neželjenega vedenja (prižiganje-ugašanje TV, puljenje cvetja in podobno).

 

»SPROŽILCI« problematičnega vedenja

• senzorna deprivacija – otroka prikrajšamo za senzorne dražljaje, ki so

      pomembni,

• preplavljanje z dražljaji, ki so neprimerni glede na intenzivnost in modalnost,

• odvojitev (separacija), hitra in ne pripravljena od osebe, ki je izvor sigurnosti,

• slabo zdravstveno stanje, nezmožnost določitve lokacije izvora bolečine in slabega počutja,

• neprimerno kaznovanje: kričanje, grožnje, tepež, izolacija, odtegovanje,

• občutje zapostavljenosti: neopaženost, nespoštovanje, odrinjenost iz »središča« pozornosti,

• neprimerne zahteve: prevelike (pretežke naloge) ali prenizke (ga delamo pasivnega)

 

MOŽNO POSREDOVANJE

• opazite otroka in ga pohvalite, nagradite vsako lepo vedenje – s tem otroka učite samodiscipline,

• ne reagirajte, ignorirajte neželjeno vedenje dokler le to ne ogrozi in ni nevarno za druge, ne bodite mu »občinstvo«,

• pazljivo poslušajte otroka, dajte mu priložnost, da izrazi svoja občutja (težavno vedenje vedno nosi sporočilo!),

• reagirajte, bodite pozorni, na prve znake neželjenega vedenja:

• preusmerite ga: namesto da razmetavaš pojdiva metat žogo,

• zamenjajte prostor – okolje razširite ali omejite,

• ponudite mu novo aktivnost, nov vrstni red, nova pravila,

• preusmerite agresijo- objemite ga, pocrklajte ga preden vas npr. okrempa,

• posvetite se njegovim občutkom in potrebam: jezen si, ker ti ne gre, dajva, poskusiva skupaj!

• vaša sporočila – zahteve naj bodo jasne, razumljive, kratke in dosledne podkrepljene s primernim glasom, telesno govorico, mimiko,

• pojasnite mu svoje odločitve: »pohiti, drugače bova zamudila na kosilo«,

• bodite konkretni, odločni in prepričljivi,

• povejte čim prej, ne odlašajte,

• določimo posledice, držimo se tega kar smo rekli,

• imejmo stik z otrokom: vztrajajmo, da nas gleda v oči (otrok bo tako lažje SLIŠAL kaj mu govorimo),

• vaša pričakovanja naj bodo realna – prilagodite jih starosti in zmožnostim otroka POMAGAJTE MU, HRABRITE GA, da bo obvladal problem

 

Ponavljajoči neuspehi – generirajo motivacijski deficit.

 

• vaše obnašanje naj bo vzor otroku: ne kričite, ne psujte, ne grozite

         Z mirnim glasom JAZ sporočilo + opis vedenja (moti me, ko….), govorite otroku o svojih občutjih

     

• povejte, da vam je žal, kadar se zmotite. Učite ga, da sam izreče opravičilo.

• Izogibajte se vseh situacij, ki ga izzovejo: ne polagajte na dosego njegovih rok tistega, kar ne želite, da prijema.

 

KAJ NI ZAŽELJENO

• Ne posmehujte se otroku! Ne govorite mu, da je slab, poreden, neumen, len,  trapast! S tem za vedno uničite njegovo samozavest.

• Ne naslanjajte se na pogojevanje! »Dal ti bom (Peljal te bom)…ČE…

         Otrok postaja vedno bolj zahteven brez priložnosti, da se nauči samodiscipline.

• Ne primerjajte otroka z drugimi otroci!

         Otrok ima pravico do svoje osebnosti.

• Ne kaznujte brez pojasnila

         Namesto NE SMEŠ, NE!…SRAM TE NAJ BO!… mu povejte KAKO mora nekaj narediti in ZAKAJ je to dobro!

• Včasih popustite, zamenjajte svoja stališča, napravite kompromis

          Če ti že to toliko pomeni, pa obleci to zamazano majico!

 

KADAR OTROK NE POSLUŠA

• prilagodite se otrokovi višini (pokleknite),

• glejte otroka v oči in ga držite nežno za ramena,

• bodite resni in mirni,

• govorite z jasnim glasom,

• poslušajte tudi njegovo stališče,

• dajte mu možnost izbire,

• dajte mu čas,

• pohvalite sodelovanje

 

ČE OTROK NADALJUJE Z NEPRIMERNIM VEDENJEM:

• naredite dnevnik za določeno časovno obdobje. Beležite:

           POVOD (kaj se je zgodilo pred nedopustnim vedenjem)

           VEDENJE (točen opis otrokovega vedenja)

           POSLEDICE (kako so reagirali posamezniki v okolici

           SPOROČILO (kakšen je smisel, sporočilo otrokovega vedenja)

 

Zapomnite si! Če želite nekaj spremeniti – potem morate to spremeniti!

 

KO NIČ OD NAŠTETEGA NE USPE in ugotovite, da bi otroka najraje »po riti«:

• preusmerite roko k mizi ali svojemu kolenu,

• udarite z dlanjo v dlan (to bo preusmerilo otrokovo pozornost),

• pustite otroka samega nekaj minut dokler se ne pomirite,

• prikličite si v spomin osebno izkušnjo bolečine, ki je bila posledica fizične kazni.

 

NE POZABITE: udarci lahko pustijo trajne posledice: plašljivost, negotovost,

                               kljubovanje, agresijo.

 

Nagrada je kažipot k ustreznemu vedenju. S tem, ko otroka nagradimo, mu povemo, katero vedenje nam je všeč oziroma je za nas sprejemljivo. Nagrada vzbuja v otroku prijetne občutke, saj je vesel, da je izpolnil pričakovanja staršev, da so opazili njegov trud in dosežek, zavoljo nje pa se bo pripravljen truditi še naprej. Ni nujno, da z nagrado vedno razumemo konkretno stvar, saj je otroku nagrada že izraženo veselje staršev pri njegovem ustreznem dejanju. Zato ne smemo zanemariti pohvale kot simbolične nagrade.

 

NAŠ CILJ:

Pripraviti moramo otroka, da bo nekoč zaživel

samostojno življenje v družbi drugih ljudi!

 

 

 

NAGRAJEVANJE

Napisala: Maja Škrubej Novak

 

Vsako učenje se začne z motivacijo. Pri učenju torej ne uporabljajmo kazni!

Motivacija je lahko tudi zunanja nagrada – hrana, igrača, senzorna nagrada (svetloba, zvok, vibracija, vonj), kakšna aktivnost ali pa socialna (pohvala, interakcija z osebo). Pri večini otrok so veliko bolj učinkovite direktne nagrade – torej materialne, ki pa naj bodo vedno podkrepljene tudi z besedno pohvalo. To je pomembno predvsem zato, saj vedno ne bomo mogli nagrajevati materialno in zato se mora otrok naučiti, da je nagrada tudi socialna vzpodbuda kot npr.: »Marko, to si dobro naredil!«.

 

Pomembno je, da od pretežno materialnega nagrajevanja prehajamo k pretežno socialnemu nagrajevanju. Otroka torej postopno navajamo na moč pohvale.

 

"Nagrada je kažipot k ustreznemu vedenju. S tem, ko otroka nagradimo, mu povemo, katero vedenje nam je všeč oziroma je za nas sprejemljivo. Nagrada vzbuja v otroku prijetne občutke, saj je vesel, da je izpolnil pričakovanja staršev, da so opazili njegov trud in dosežek, zavoljo nje pa se bo pripravljen truditi še naprej. Ni nujno, da nagrado vedno razumemo kot konkretno stvar, saj je otroku nagrada že izraženo veselje staršev pri njegovem ustreznem dejanju. Zato ne smemo zanemariti pohvale kot simbolične nagrade."

                                                                                                                                                                                                     (dr. Milivojević, 2008)

 

Učimo le nove spretnosti, nekaj kar otrok še ne zna, ne delamo mi namesto otroka, učimo ga, kako naj nekaj naredi sam.

 

Vsako vedenje ima funkcijo, motiv in namen. Vedemo se na določen način zato, da bi s tem nekaj dosegli. Vedenje brez funkcije pa človek hitro opusti. Vedenje je lahko nagonsko, refleksno – to se navadno ne da spremeniti. Vedenje, pridobljeno iz izkušenj in kot posledica interakcije z okoljem pa se da spremeniti.

 

Pozitivna spodbuda je eden ključnih konceptov vedenjske analize, področja znotraj psihologije. Pozitivni spodbujevalci so neke vrste nagrade, za katere smo se pripravljeni potruditi. Definicija pozitivne spodbude pa ni enaka definiciji nagrade.

 

O pozitivni spodbudi lahko govorimo, ko so izpolnjeni trije pogoji:

• posledico povežemo z nekim vedenjem

• obstaja večja verjetnost, da se vedenje pojavi

• obstaja večja verjetnost, da se vedenje pojavi izključno zato, ker posledico povežemo z njim

 

Pri otrocih z avtizmom je učenje z nagrajevanjem posebnega pomena. Vendar pa moramo pri tem dosledno upoštevati določena pravila, kar pomeni, da moramo najprej disciplinirati sebe.  Vedeti moramo, kaj želimo z nagrado doseči, nagrade pa moram izbirati tako, da so sorazmerne z vedenjem oz. aktivnostjo, ki jo od otroka pričakujemo. Kadar od otroka veliko zahtevamo, naj bo nagrada večja, nekaj kar si zelo želi. In kadar ima otrok slab dan, pa se vseeno trudi, naj nagrada sledi hitreje kot sicer.

 

Upoštevajmo, da je moč motivatorja večja, ko je ponujen s strani osebe, ki jo otrok sprejema.

 

Pri postavljanju sistema nagrajevanja moramo skrbno načrtovati, kaj bo nagrada, kdaj jo bo otrok dobil in kaj bo moral zanjo narediti.

Otroku moramo vse to na jasen način predstaviti, da bo vedel, za kaj, kako in kdaj bo nagrajen. In nikoli, ampak res nikoli, otroku že enkrat zaslužene nagrade ne smemo odvzeti.

 

Odnos med nami in otrokom (ki je v tem primeru naš učenec – tudi kadar smo njegovi starši) je podoben odnosu med delodajalcem in zaposlenim. Zaposleni želi vedeti, kakšno bo njegovo delo in koliko bo zanj plačan. In čeprav z zaposlenčevimi komunikacijskimi sposobnostmi ni nič narobe, nihče ne pričakuje, da si bo vse to zapomnil, vendar se bodo le-te zapisale v pogodbo. Ko učenca nečesa učimo, pričakujemo, da se bo na koncu nekaj spremenilo (npr. da bo spremenil vedenje, glede na pravkar naučeno). Pri tem mora vedeti, kaj bo njegova nagrada. Ta dogovor med učencem in učiteljem mora biti vizualno predstavljen.

 

V ta namen lahko uvedemo sistem žetoniranja (vedenjsko kognitivni pristop). Dogovor začnemo z sličico pritrjeno na karton, ob kateri piše DELAM ZA… Na kartonu naj bo narisan majhen krog. Ko otrok zaključi zahtevano aktivnost, ga pohvalimo in damo žetonček, ki ga postavi na krog in izmenja karton za dogovorjeno nagrado (v začetku potrebuje pri tem fizično vodenje). Postopno na kartonček dodamo 2 kroga, nato 3 in vse tako do 5 krogov, kar naj bi bilo maksimalno število, da se otrok prehitro ne naveliča. S tem lahko otrok opravi več nalog preden je nagrajen. Pomembno je, da zasluženih žetonov nikoli ne odvzemamo (kaznovanje)!

 * Lahko pa uporabimo štampiljke, nalepke…..

 

Sprva mora biti nagrada takojšnja in sicer v ½ sekunde po opravljeni želeni nalogi, po želenem vedenju. To pa zato, da jo otrok poveže z opravljeno nalogo, z določenim vedenjem. Če predolgo čakamo, da podkrepimo vedenje, s tem morda nevede krepimo vedenje, ki ga otrok počne spontano – npr. presedanje po stolu.

 

Čez čas takojšnja okrepitev – nagrada postane nepraktična, saj želimo, da otrok postopno postaja čim bolj samostojen, kar pomeni, da želimo, da naredi več, preden ga za to nagradimo. Zato moramo postopno povečati količino dela preden otroka zanj nagradimo. Ves čas, ko otrok opravlja določeno nalogo, naj bi imel v dosegu vidnega polja nagrado, ki jo bo za nalogo dobil.

 

K postavljanju sistema nagrajevanja sodi tudi ocena pozitivnih spodbujevalcev – iskanje motivacijskih sredstev.

 

Pri tem uporabljamo 3 stopenjski postopek:

• opažanja staršev in oseb, ki delajo z otrokom

• opazovanje otroka v nestrukturiranem okolju, kjer ima dostop do vseh predmetov

• opravimo formalno oceno pozitivnih spodbujevalcev

 

Slednje pomeni, da sistematično ugotavljamo hierarhijo spodbujevalcev. Pri tem si pomagamo z ugotovitvami prvih dveh korakov.

 

Ugotovitve zapisujemo v preglednico:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri nekaterih otrocih z avtizmom težko določimo, kaj jih motivira. Pogosto med samim ocenjevanjem pozitivnih spodbujevalcev le pasivno sedijo in ne sežejo po ničemer. V takem primeru moramo najprej ugotoviti ali otrok ne seže po predmetu, ker ga le-ta ne zanima ali zato, ker ne ve, kako poseči po njem.

 

Otroka, ki ga predmeti (lahko tudi hrana) ne zanimajo, moramo naučiti, da ga bodo začeli zanimati in sicer tako, da njegovo pozornost preusmerimo na te predmete. Pomagamo si lahko z raznovrstnimi didaktičnimi igračami, ki oddajajo zvoke, svetlobo ali pa vibrirajo. Sprva se lahko veselimo, ko otrok dobi interes za en predmet, ta interes pa postopno širimo še na druge predmete.

 

Takemu otroku, ki ne zahteva stvari spontano, lahko glede na oceno pozitivnih spodbujevalcem z dvema predmetoma, za katera vemo, da si ju želi, pomahamo pred nosom, da pridobimo njegovo pozornost. Nato pa od otroka nekaj zahtevamo, preden želeno dobi.

 

Otroku moramo dati možnost, da je uspešen in da dobi nagrado. Kadar ga učimo neke povsem nove spretnosti, na primer oblačenja hlač, uporabimo pri tem metodo imenovano Backward chaining – metodo vzvratnega veriženja. To pomeni, da aktivnost razdelimo po korakih in nato otroka učimo. Postavimo se ZA otrka in ga fizično vodimo: vse korake pri oblačenju hlač naredimo mi, otrok pa naredi zadnji korak, povleče hlače čez boke do konca. Ker je to v našem primeru zastavljeni cilj, otroka nagradimo. Seveda stremimo k temu, da otrok vedno več korakov pri oblačenju naredi sam, vendar pa ga k temu vodimo postopoma in sicer po korakih od zadaj naprej.

 

Z ustreznim sistemom nagrajevanja damo našemu otroku tudi dobro popotnico za življenje. Tako se že zgodaj nauči, da za svoje delo prejmemo plačilo ali bolje, da če hočemo nekaj imeti oz. dobiti, moramo za to delati.

 

 

 

ZAKAJ KLASIČNO KAZNOVANJE NE DELUJE?

Napisala: Vesna Melanšek

 

S klasičnim kaznovanjem so mišljeni neprijetni stimulansi in odtegnitev določenih aktivnosti oziroma predmetov, da bi s tem zmanjšali neželjeno vedenje.

 

Oblike takšnega kaznovanja so:

• klofuta

• kričanje

• uporaba neprijetnih stimulansov npr. polivanje z vodo

• uporaba fizične sile, ovire

 

Na tem področju je bilo narejenih veliko raziskav in vse so potrdile, da uporaba takšnega načina kaznovanja neprimernega vedenja ni učinkovita.

 

Razlogi za neučinkovitost so:

• takšno kaznovanje ne odstrani temeljnega vzroka za neprimerno vedenje. Čeprav se lahko zgodi, da bo takšna oblika kaznovanja kratkoročno učinkovita, bo otrok en način vedenja hitro nadomestil z drugim, pogosto še z bolj motečim in neprimernim

 

• takšno kaznovanje je »uspešno« le v čisto določenih pogojih in, ko ga izvede čisto določena oseba. To je tudi ena od značilnosti otrok z motnjami avtističnega spektra, saj le-ti ne zmorejo generalizacije in se učijo  glede na izkušnje v čisto določenih situacijah

 

• takšen način kaznovanja je tudi vzorec, ki ga lahko otrok prevzame in boste tako dolgoročno s tem povzročili še več težav. Npr. s klofutanjem zaradi določenega vedenja otroka učite, da se bo na takšno vedenje odzival na isti način

 

• takšen način kaznovanja lahko vodi do agresije napram osebi, ki le-to izvaja

 

• uporaba takšnih oblik kaznovanja povzroča pri  otrocih, ki imajo težave v komunikaciji in interakciji z okolico, z razumevanjem sveta in, ki tako ali tako že živijo stresno življenje, še dodatne negativne vzorce obnašanja.

 

Vendar pa je včasih, npr. v primerih, ko se lahko otrok poškoduje ali pa s svojimi dejanji ogroža druge,  uporaba fizične sile potrebna. Takšna aktivnost mora biti vedno nadzorovana in obvladana, predvsem pa jo uporabljamo kot zadnji izhod.

 

Ena boljših knjig, ki sem jih, odkar sem starš, prebrala je  Mala knjiga za velike starše, ki jo je napisal Zoran Milivojević.

 

Iz nje povzemam tudi naslednje:

• Povejmo otroku, da ga imamo radi.

• Pohvalimo ga, kadar je kaj naredil dobro.

• S pohvalo oziroma nagrado otroku povemo, katero vedenje je ustrezno.

• S pohvalami gradimo otrokov pozitiven odnos do samega sebe.

• S kritiko vedenja in kaznijo povemo, katerega vedenja ne sprejemamo.

• Kritizirajmo otrokovo vedenje, kadar želimo, da to vedenje spremeni.

• Če je možno, naj kazen sledi takoj po otrokovem neustreznem vedenju.

• Bodimo dosledni ter vztrajni.

• Premagajmo lastne neprijetne občutke ob kaznovanju za otrokovo dobro.

• Otroka nikoli ne ignoriramo.