Carol Gray je leta 1991 razvila metodo, ki se imenuje Social Stories - Socialne zgodbe, s katero se poskuša preko zgodb, na otroku razumljiv način, pojasniti vzroke in dejanja določene socialne situacije.

Ta metoda omogoča, da tudi drugi razumejo otroka iz njegove perspektive; pojasnjujejo zakaj se lahko zdi otrokovo vedenje otročje, naivno, čudaško, prenapeto, uporniško - skratka “neustrezno”.

Zgodbe (primeri) se napišejo za posameznega otroka na podlagi otrokovega vedenja v določeni socialni situaciji, če le-to ne ustreza vedenju, ki ga pričakujemo. Metoda temelji na oblikovanju kratkih zgodb, ki opisujejo situacijo ter vsebujejo opis primernega vedenja in izražanja v tej situaciji.

Na primer, učitelji opazijo, da se otrok neprimerno vede v vrsti za kosilo (npr. je nemiren, se preriva, pretepa, zmerja itd.). Ena od reakcij oz. razlag je lahko taka, da je pač otrok namerno agresiven, neodgovore ali neolikan. Takšna razlaga vedenja morda pride v poštev pri ostalih otrocih, ki nimajo težav značilnil za avtizem. Princip te metode pa je, da ugotovi oz. razjasni situacijo iz vidika otroka z motnjami avtističnega spektra (MAS). Pogovor z otrokom o dogodku, o vzrokih zakaj se je prerival pri kosilu, zakaj mora stati v vrsti, kje se mora v vrsto vključiti in kako se mora obnašati medtem, ko čaka, ga lahko le zmede. To zaleže pri otrocih, pri otroku z MAS pa nima pravega učinka. Otroku z MAS primankuje nam prirojen občutek za socialno interakcijo, komunikacijo. Vendar pa se lahko tega nauči, če mu nekdo to pokaže, ga vodi in razloži.

Ko oblikujemo tako kratko zgodbo, moramo paziti, da opisujemo konkretno situacijo v skladu z ustreznimi socialnimi vlogami, pričakovano reakcijo in informacijo na kaj se nanaša ta zgodba in zakaj. Zgodbe so pisane po določenih pravilih. Vsaka zgodba ima svoj naslov.

Uporabljamo 4 tipe stavkov:

• Opis
  Objektivno opišejo, kje pride do te situacije, kdo je udeležen v njej, kaj počnejo in zakaj.

• Predvidevanje
  Opišejo in, če je potrebno, pojasnijo, reakcije in občutke drugih v dani situaciji.

• Navodilo
  Določi se, kaj pričakujemo od otroka, da naredi ali reče.

• Dejstvo
  Razvije strategijo, ki pomaga, da si oseba zapomni, kaj narediti oz. kako razumeti situacijo. Tu pogostokrat svetujemo, vključimo otrokove posebne interese.

Obstajati mora ravnotežje med temi 4 tipi stavkov - izogibamo se preveč navodilom, pazimo, da je vsebovanih dosti stavkov, kjer opisujemo in, kjer je pojasnjeno predvidevanje.

Carol Gray priporoča, da zgodbe vsebujejo 0-1 stavkov, ki vsebujejo navodila in dejstva, na vsakih 2-5 stavkov, ki vsebujejo opis oz. predvidevanja. V nasprotnem primeru postane zgodba seznam tega, kaj naj naredimo brez pojasnila kdaj in zakaj.

Besede morajo biti primerno izbrane glede na otrokovo starost, biti morajo razumljive in zanimive. Zgodbe so običajno pisane v prvi osebi in sedanjiku (opisujejo konkretno situacijo). Tako postane vsebina zgodbe osebna in s tem se tudi izognemo problemom, ki bi lahko nastali zaradi dojemanje in uskladitve časa.

Začetek zgodbe lahko opiše situacijo, kjer je otrok uspešen. Zgodbe za predšolske otroke so pisane z nekoliko večjimi črkami, opremljene s fotografijami ali ilustracijami. Otroci, ki še ne znajo brati, lahko poslušajo posnete zgodbe. Starši in učitelji starejših otrok lahko pripravijo zgodbo v obliki časopisnega prispevka, opremijo ga lahko z ilustracijami. Zgodba je lahko napisana tudi kot nasvet med prijateljema kaj na primer narediti, če srečaš prijatelja medtem, ko nakupuješ s starši.

Za neverbalne otroke z nizkim razumevanjem se lahko uporabljajo fotografije ali slike situacije z zelo malo ključnimi besedami.

Primer socialne zgodbe
 

Zakaj se v vrsti za kosilo ne prerivam? (naslov)

MOJA ŠOLA IMA VELIKO PROSTOROV. opis

EN PROSTOR SE IMENUJE JEDILNICA. opis

OTROCI PONAVADI JEDO KOSILO V JEDILNICI. opis

OTROCI SLIŠIJO ZVONEC, KI JIH POKLIČE K KOSILU. predvidevanje

OTROCI VEDO, DA SE MORAJO TAKRAT POSTAVITI V VRSTO PRI VRATIH. predvidevanje

V VRSTI ČAKAMO ZATO, DA SMO POŠTENI DO TISTIH, KI ČAKAJO ŽE DLJE ČASA. predvidevanje

VSAK, KI PRIDE NA NOVO, SE POSTAVI NA KONEC VRSTE. navodilo

KO JAZ PRIDEM TJA, SE BOM POSKUSIL POSTAVITI NA KONEC VRSTE. navodilo

OTROCI SO LAČNI. ŽELIJO JESTI. opis

POSKUSIL BOM STATI TIHO V VRSTI ZA KOSILO DOKLER NE PRIDEM NA VRSTO. navodilo

VRSTE ZA KOSILO IN ŽELVE SO POČASNE. dejstvo

MOJ UČITELJ BO VESEL, ČE BOM MIRNO ČAKAL. predvidevanje

Ta zgodba je napisana za določenega otroka in določeno situacijo. Otrok (konkreten) se zanima za plazilce, zato je "želva" ena od ključnih besed v tekstu - zanj ima poseben pomen. Beseda "ponavadi" je pazljivo izbrana, saj lahko jedo kosilo tudi drugje (pri takih stvareh je potrebno biti pazljiv oz. natančen). Beseda "poskusiti" je tudi uporabljena zato, da mu povemo, da ne pričakujemo, da bo "POPOLN" vsakič, ko bo šel na kosilo. Besede "včasih" in "mogoče" lahko prav tako uporabimo, da se izognemo dobesedni interpretaciji in da omogočimo otroku, da se prilagodi na spremembe.

Oseba, ki piše tako zgodbo, mora le-to napisati na duhovit način, tako, da otrok razume vzroke in vloge pravil vedenja, ki so pomembna za socialne odnose, komunikacijo ter življenje nasploh.

Še nekaj primerov:
*Navedeni primeri so le za orientacijo, kako te zgodbe izgledajo. Zelo pomembno je, da vemo, da morajo biti take zgodbe, če želimo, da so uspešne, biti napisane za vsakega otroka posebej in za konkretne primere - treba je vedeti, v čem je otrok šibak, kje so njegove težave...

V čem sem uspešen?

Moje ime je Miha.
Živim z mamico, atijem in Špelo.
Uspešen sem v veliko stvareh.
Dobro berem.
Dobro znam računati.
Znam se igrati veliko iger.
Sem dober pomočnik.
Zelo dobro se znam mirno igrati.
Zelo dobro znam prositi za nekaj, kar si želim.
Znam sedeti in počakati.
Imam zelo lep nasmeh.
Jaz sem zelo v redu fant.

Nekateri ljudje poskusijo novo hrano

Včasih lahko na svojem krožniku vidim hrano, ki je prej še nisem videl. Lahko vidim hrano, ki je nikoli prej še nisem poskusil.
Če je ne bom poskusil, ne bom vedel, kakšnega okusa je.
Včasih me ljudje prosijo, da poskusim novo hrano. To naredijo zaradi tega, ker mislijo, da mi bo mogoče všeč.
Nič ni narobe, če poskusim novo hrano. Če mi je všeč, je lahko dobim še več.
Če pa mi ni všeč, je OK, če rečem: "Ne, hvala ne bom."
Poskušanje nove hrane je dobro, ker tako odkriješ kaj ti je všeč in kaj ne.

Kaj se zgodi, če naredim napako?

Moje ime je Miha.
Včasih kaj zamešam. Včasih...
Včasih naredim napako.
To je OK. Vsak naredi napako.
Ponavadi znam napake popraviti.
Mami si misli: "Priden fant."
Napake so OK.

Kaj naj izberem?

Včasih me ljudje vprašajo: "Katero boš izbral?"
Lahko tudi rečejo: "Ti se odloči."
Ponavadi mislijo, da lahko izbiram.
Ni pomembno kaj izberem.
Vsaka odločitev je lahko pravilna.
Če nisem siguren lahko izberem tisto na sredini.
Ponavadi je moja odločitev dobra.

Kdaj lahko govorim z ljudmi?

Ime mi je Miha. Star sem šest let.
Znam govoriti. Doma ponavadi zelo veliko govorim.
Kadar nisem doma, me ljudje velikokrat ogovorijo.
Ponavadi želijo, da bi tudi jaz govoril.
Lahko govorim z njimi.
To je lahko zabavno in prijazno.
Lahko govorim z različnimi ljudmi.

Kdo ima rad imena ulic?

Ime mi je Miha in sem star šest let.
Rad imam imena ulic, nogomet, države, računanje, sezname, chicken nuggetse, avtomobile, Špelo, mamico in atija, pomfri.
Moji mamici je ime Mojca. Rada ima mene, Špelo atija, rada bere, rada ima sendvič s suho salamo, Coca Colo, Prijatelje.
Različni ljudje imajo radi različne stvari.
Večina otrok, ki so stari 6 let, ima rada risanke, igrače računalniške igrice, svoje družine, svoje prijatelje.
O vsem tem se lahko pogovarjaš z drugimi otroki.
Lahko vprašam: "Kaj rad počneš?" "Katero risanko imaš najraje?", "Imaš kakšnega brata ali sestrico?"
Otroci imajo radi, če jih vprašaš kaj takšnega.

Kje se lahko hecam?

Ime mi je Miha.
Včasih se hecam in pretvarjam.
Izmislim si mihašasti in smešne stvari, ki jih jedo.
Rad si izmišljujem stvari.
Lahko si jih izmišljujem doma.
Ati, mami in Špela se mi smejijo in mislijo, da sem smešen.
Včasih je lepo, če nasmeješ ljudi.
Ko je čas, da se nehaš hecati, lahko mami reče: "Sedaj bodi resen." ali "Nehaj se hecati."
Včasih sem prav smešen fant.

Kdaj ponavadi rečemo "nasvidenje"?

Ime mi je Miha.
Znam reči "adijo" in "nasvidenje" in "se vidimo".
Ljudje to rečejo iz dveh razlogov:

• Da drugim povedo, da odhajajo.

• Da so prijazni.

Drugi ljudje, posebno mami in ati, bosta vesela, če me bosta slišala reči "adijo" ali "nasvidenje" ali "se vidimo":

• Kadar bom odhajal od ljudi s katerimi sem se pogovarjal.

• Kadar tisti ljudje, s katerimi sem se pogovarjal, odhajajo od nas.

To je super ideja.

Zakaj imam lahko rad, če me kdo kaj vpraša?

Ime mi je Miha. Hodim v šolo.
Ljudje v šoli mi včasih kaj rečejo.
Včasih me kaj vprašajo.
Želijo vedeti kaj o meni.
Vprašanje je lahko prijazno.
Tudi jaz lahko kaj vprašam. Na primer:
"Kako si?", "Kaj je novega?"
To je prijazno.
Lahko jim bo všeč.

Povezave

• http://carolgraysocialstories.com/social-stories/

• http://www.wikihow.com/Use-Social-Stories

• https://www.iidc.indiana.edu/pages/Behavioral-Issues-and-the-Use-of-Social-Stories

• http://www.naeyc.org/files/tyc/file/TYC_V4N1_BriodyMcGarry.pd

• http://www.autism.org.uk/about/strategies/social-stories-comic-strips.aspx

Kliknite na povezave za več informacij: