Vedenjski pristopi

Applied Behavioural Analysis je eden od vedenjskih pristopov - metoda, ki uči kako se obnašati.

Koncept metode ABA je preprost: učenje se razbije na majhne delce in otrok se potem uči delček po delčku. Pravzaprav se otroka uči, kako se učiti. Več veščin ko otrok pridobi, lažje se mu je učiti novih.

Otroci z avtizmom se ne učijo na isti način kot ostali otroci. Zdi se, da ne razumejo osnovne verbalne in neverbalne komunikacije, občutljivi in zmedeni so zaradi senzornih inputov, na določeni stopnji se umaknejo v "svoj" svet. Lahko so preokupirani z določeno aktivnostjo, predmetom, kar ovira razvoj igre. Ne kažejo veliko zanimanja za druge otroke in v večini primerov se niso sposobni učiti z opazovanjem in posnemanjem.

Najosnovnejše veščine, vedenje, ki se ga mi naučimo po naravni poti, samo od sebe, razbijemo na dovolj majhne koščke, da otrok lahko razume. To ponavljamo vedno znova, toliko časa, da le-to postane del otrokovega repertoarja. Ta repertoar se potem nadgrajuje, dokler otrok ne razume, kako se naj uči sam od sebe.

ABA je metoda, pri kateri vsak "zmaga". Otrok je za pozitivno opravljeno nalogo vedno nagrajen. Metodo ABA lahko uporabljamo povsod. Prav tako jo lahko izvaja vsakdo. Potrebno se je le naučiti določene principe vedenja in prakticirati uporabo le tega pri otrocih. Z ABO se ne učimo veščin, temveč učimo uporabo le-teh.

ABA pa ni le program, ki ga posredujemo in uporabljamo pri delu z otrokom. Je metoda, kako se otrok uči iz svojega okolja.

Poudarek je na preoblikovanje neustreznega vedenja ter na učenje novih veščin, pri čemer se osredotočimo na glavna področja, ki so: prirejanje, imitacija, receptivni jezik, ekspresivni jezik, vizualna diskriminacija - razlikovanje, igra, poslušnost, pozornost in sledenje navodilom.

Nekaj konceptov vedenjskih pristopov:

Nagrajevanje - spodbujanje
Nagrajevanje je najmočnejše orodje, ki nam pomaga otroka naučiti določene veščine in lekcije. Ob pravilni uporabi - kot motivacija, spodbuda - se da z njegovo pomočjo naučiti skoraj vse.

Pomembno je, da se zavedamo:

Nagrada je nekaj, kar spreminja vedenje. Če rečemu otroku "pojej večerjo, drugače ne dobiš sladice" - to ni nagrajevanje. To je grožnja.
Nagrada je nekaj, kar povzroči, da se določeno obnašanje, ki ga seveda mi pričakujemo, povečuje. Če daš npr. otroku za to, ker je pojedel večerjo pomarančo, vendar pa to nima učinka, da bo večerjo pojedel tudi naslednji dan - to ni ustrezna nagrada. Potrebno je otroka nagraditi z njemu ustrezno nagrado, se pravi dovolj pomembno, da bo vedenje ponovil.

Potrebno pa se je držati še nekaterih pravil:

Otrokovo primerno vedenje je potrebno nagraditi takoj.
Nagrada mora biti dovolj pomembna, da bomo dosegli, da se bo to vedenje nadgrajevalo. (Pomaranča mogoče ni dovolj dobra nagrada, da bo otrok tudi jutri pojedel svoj obrok, čokoladni sladoled pa mogoče je).
Nagrada mora biti pogojena. To pomeni, da je potrebna povezava med vedenjem in nagrado. Npr. če otrok dobi sladoled, če ali pa če ne poje večerje, potem to ne bo vodilo k temu, da bi se to vedenje ponovilo tudi v prihodnosti.
Paziti je treba, da ne pride do prenasičenosti - to pomeni, da se ne smemo posluževati preveč nagrajevanja. Npr. če otrok dobi sladoled za zajtrk in kosilo, je vprašanje, če bo potem sladoled dosti velik motiv, da bo pojedel še večerjo.
Iz tega izhaja, da je dobro imeti večji nabor motivatorjev/nagrad in jih menjavati, da ne pride pri otroku do prenasičenosti.

Vsaka stvar, ki spreminja vedenje in/ali povzroči, da otrok vedenje ponavlja je nagrada.

Še nekaj pomembnih stvari, ki jih je potrebno vedeti:

Nagrade nikoli ne uporabljamo za podkupovanje.
Nagrade je potrebno s časom zamenjati.
Primarne nagrade (hrana, pijača, igrača…) je potrebno s časom zamenjati za socializacijske nagrade (nasmeh, ploskanje, pozitivne pripombe…), tako da se otrok navadi tudi na to.
Na začetku se mora nagrada "zgoditi" takoj. Postopoma pa povečujemo čas med določenim vedenjem in nagrado - da vse skupaj postane bolj naravno.
Čez čas je potrebno nagrajevanje opustiti. Ko otrok osvoji določeno veščino, vedenje in ko le to postane samoumevno, naj bo za to nagrajevanje vedno manj (za konkretno vedenje).
Kategorizirajmo nagrade. Pomembno je, da imamo več različnih nagrad, vzpodbud, ki jih potem uporabljamo ustrezno s stopnjo zahtevane naloge.
Če se pojavi neustrezno vedenje, otroku za to, da se le-to preneha, ne ponujajmo nagrade. S tem ga učimo, da se mora za nagrado neprimerno obnašati.

Da učinkovito uporabljamo nagrajevanje, je potrebno najprej vedeti, katere so prave nagrade za našega otroka. Za to je potrebno otroka opazovati, ga poznati, vedeti katera nagrade je kdaj primerna itd.

Otroci z avtizmom se npr. navdušujejo nad priljubljeno hrano, pijačo, poljubčki, objemi, igrami kot npr. metanje v zrak, vrtenje, branje knjig, televizijo, petjem, glasbo, "močno" masažo...

Otrok naj nas 'poveže' z nagrado.

Najpomembnejše pri motivaciji otroka z avtizmom je, da mu pokažemo, da je interakcija in komunikacija z ljudmi, zabavna in, da vodi do nagrade. Največkart se pri otrocih z avtizmom zgodi, da uspejo zadovoljiti svoje potrebe - dobijo nagrado - brez pomoči drugih - nas. Zaradi tega ne razvije pozitivnega odnosa z ljudmi, ki ga obkrožajo. Nasprotno, ljudi dojemajo kot nekoga, ki jim vzame stran njihovo najljubšo stvar. Zato je potrebno otroka naučiti, da mu vi, njegovi starši, vzgojitelji, učitelji nudite veselje, ugodje( saj mu vedno prinesete nagrado). Otrok mora povezati ljudi z nagrado. Ko se to zgodi, postanejo ljudje sami za njega nagrada.

Ko dosežete, da otrok teče k vam namesto stran od vas ( se pravi, da se ne skriva, ne zapira v svoj svet, ni sramežljiv), lahko začnete z učenjem.

Doseči to, pa ni vedno lahko. En način je, da je otrok v prostoru, kjer ni nobene njegove "najljubše stvari". Ko vi ali vzgojitelj, učitelj, terapevt vstopite v prostor, prinesete s sabo njegovo "najljubšo stvar" - nagrado (igračo, risanko, hrano…). Potem pustite otroku, da se igra s tem, vi pa samo opazujte. V tej fazi mu samo dajte njegovo "vzpodbudo", nič še od njega ne zahtevajte. Ko otrok vidi, da mu ne boste vzeli igrače, stvari, videa… in se sprosti, vam bo dovolil, da se mu približate. Da npr. sedite bolj blizu. Nato se začnete npr. počasi dotikati te njegove igrače, se igrati z njo, če vam otrok dovolj zaupa.

Pazite, da vse to ne poteka prehitro - koraki morajo biti postopni. Predvsem pa mora biti vse to izpeljano v pozitivnem okolju. Ko vas enkrat otrok dojame kot nekoga, ki mu prinaša zadovoljstvo, užitek - se pravi njegovo najljubšo igračo, hrano… lahko počasi začnete - seveda počasi - od njega zahtevati majhne naloge - od začetka enostavne - preden mu naslednjič prinesete to njegovo nagrado. To je začetek procesa učenja. Ko lahko otrok začne slediti navodilom in tako dobi svojo nagrado, lahko začnemo z učenjem, ki ne temelji na napakah, temveč na uspehu.

Pomembno je, da nikoli ne umaknete, odstranite otroka od aktivnosti, ki njemu pomeni nagrado, zadovoljstvo, kadar se začnete učiti. Otrok se že zabava. Zakaj bi torej to prekinil le zato, da bi začel delati in se učiti z vami? Bolje je, da ga v takem primeru ali pustite, da se igra ali pa ga poskusite pritegniti oz. poskusite izvabiti iz njega, da izpolni našo zahtevo, zaradi neke, za njega še večje "nagrade".

Učenje na spoznanjih
Se moramo res učiti na napakah? Koncept tega učenja pravi: NE!

Največji problem s katerim se srečujemo pri učenju otrok z avtizmom je, da otrok ne izgubi zanimanja za veščino, katero ga mislimo naučiti. Da to dosežemo, moramo narediti učenje zabavno - s pomočjo nagrajevanja - ter nas (učitelje, terapevte, starše) povezati s to nagrado.

Tudi, ko zadovoljimo tem potrebam, se pojavi problem. Zamislite si, da vas nekdo uči vreči žogo čez gore. Poskušate in poskušate, delate napako za napako, ampak nikoli se ne boste naučili vreči žoge čez goro. Čeprav se vam zdi ta primer smešen, se zavedajte, da za večino otrok z avtizmom, predstavlja učenje osnovnih vedenj, nalog, za njih prav tako težek in nemogoč problem. Zato prvo, kar moramo narediti je, da se prepričamo, da je naloga primerna - glede na težavnostno stopnjo in stopnjo otroka - za otroka in je v skladu z tem, kar otrok že zna. Ko že izberemo, katero veščino bomo učili otroka, moramo poskrbeti še za to, da je otrok pri tem uspešen. In to takoj. Če je otrok uspešen imate priložnost, da ga nagradite. In, ko ga nagradimo, začenja povezovati nagrado s primernim vedenjem.

Predstavljajte si, da nekdo pred vas položi vilice, žlico, nož, kozarec in krožnik in vam v jeziku, ki ga ne razumete reče, da se dotaknite vilice. Zato ugibate. Ko se nekajkrat zmotite in zaradi tega ne dobite nagrade, ODNEHATE in se umaknete. Če pa vam nekdo v jeziku, ki ga ne razumete reče, "dotakni se vilice", vas prime za roko in jo vodi do vilice, ter vas zaradi tega vedno nagradi z nasmehom, se boste po vsej verjetnosti naslednjič, ko vam bo (spet v tujem jeziku) rekel, da se dotaknite vilice, vilice res dotaknili.

V tem primeru je ta oseba dosegla, da ste bili uspešni ob pomoči. Prva lekcija pri takem učenju je ponavljanje izkušnje ob pomoči, ki si jo moramo zapomniti kot uspešno. Pomembno je vedeti, da se otrok lahko dotakne vilice le, če mu vodimo njegovo roko. Ali npr. nekateri otroci lahko rečejo vilice, če nekdo namesto njih izreče glas "V". Vedno, lahko sicer opustite TAKOJ v nekaterih primerih, mora biti otrok uspešen. Vsakič, ko je otrok v čem neuspešen, morate dodati nekaj, da spet postane uspešen.

Bolj, ko je otrok uspešen, večkrat je nagrajen in zato pokaže večji interes za učenje. Če pa se otrok venomer moti, to ustvarja pri njem frustracije in ne bo si želel delati z vami, kadar ga boste povabili k temu.

Kdaj uporabiti takšen način učenja?
Kadarkoli se otrok uči nove veščine ali se od njega zahteva kakšna povsem nova naloga - vedno se lahko uporabi ta metoda učenja.

Primeri, kako izgleda takšno učenje

Stopnja 1 (popolna pomoč)
Terapevt: "Dotakni se nosu."
(terapevt pomaga otroku s tem, da otrokovo roko vodi, da se z njo dotakne nosu)
Terapevt: "Dobro si napravil" (otroka nagradi ali ga npr požgečka…)

Stopnja 2 - 3
Isti kot stopnja 1

Stopnja 4 (delna pomoč)
Terapevt: "Dotakni se nosu."
(terapevt dvigne otrokovo roko pred nos, vendar pusti da otrok sam dokonča nalogo)
Če otrok dokonča dobi nagrado.
Če otrok ne dokonča sam, mu pomagamo in nato nagradimo.

Stopnja 5 - 6.
Isto kot v stopnji 4 vendar z vsakim uspehom se zmanjša terapevtova pomoč (vedno hitreje "umaknemo" našo roko, tako, da vedno več naloge otrok opravi sam).

Stopnja 7 (brez pomoči).
Terapevt: "Dotakni se nosu."
(terapevt počaka par sekund in da s tem otroku priložnost, da se sam dotakne nosu)
Če se otrok ne dotakne nosu sam, mu pomagamo, nagradimo in se vrnemo na stopnjo 4 (delna pomoč).
Če se otrok dotakne nosu ga nagradimo in to ponovimo še nekajkrat.

*** Če se otrok dotakne nosu v prvem poskusu brez pomoči, potem je veščina po treh zaporednih dneh opredeljena kot osvojena.
(vedno je potrebno pridobljene veščine preverjati, da se ne bi to znanje pozabilo)